Le še malo ljudi ve, kako se je kapelica »znašla« na naši Lisci.

Kratek zapis iz Planinskega vestnika letnik 1940, ki obvešča o zboru tedanje Posavske podružnice Slovenskega planinskega društva, ki je tedaj imela sedež v Zidanem mostu, pove izvor nastanka kapelice. Kronist je tedaj povzel dogajanja v Podružnici v letu 1939 takole:

Kot je videti iz tega zapisa in kot so mi pripovedovali v moji mladosti domačini izpod Lisce, sta torej dala kapelico postaviti nekdanji učitelj z Razborja Blaž Jurko, ki je postavil tudi prvo kočo na Lisci, in župnik Lojze Pavlič, po rodu iz Briš pri Zidanem Mostu.

Če smo dovolj pozorni, bomo pod bršljanom na kamnitem zidu kapelice okoli vrat videli šest marmornatih ploščic z dokaj nenavadnimi imeni. (Na levi strani vrat so imena (od spodaj navzgor): Vaclav, Simeon, Vladimir, na desni strani (tudi od spodaj navzgor) pa: Andrei, Hozana, Ema.). To naj bi bila staroslovanska imena nečakov in nečakinj župnika Lojzeta Pavliča, ki je kapelico tudi posvetil.

Fotografija, ki mi jo je posodila gospa Ida Tušar, pa kaže mašo ob otvoritvi prvega doma na Lisci julija 1932.

Na razglednici Lisce, najverjetneje iz leta 1940, je kapelica že na njej. Med 2. svetovno vojno razglednic Lisce niso izdajali, koči pa sta bili med vojno požgani.

Ljubo Motore

Sredi hrupne prometne okolice skoraj neopazen, se nasproti upravne stavbe podjetja Lisca v Sevnici nahaja t.i. Pungerčičev vrt. Na severni strani ceste, ki mimo hotela Ajdovec pelje v staro Sevnico, stoji vila, obdana z vrtom. Pogosti mimoidoči domala vsi hitijo mimo in le redko kdo pokuka skozi napol odprta vrtna vrata. V vrtni zeleni oazi, tako blizu ceste, se znajdemo v svojstvenem svetu, obkroženi z barvami, svetlobami in sencami, oblikami in vonji starega vrta.
Prvi lastnik parcele s kasnejšim vrtom je bil Niko Jakil, lastnik žage v Boštanju in predsednik sevniškega Sokola, potomec znane veleposestniške rodbine Jakil. Po prvi svetovni vojni je zemljišče kupil od kmeta Simončiča, na katerem je leta 1922 sezidal hišo, vrt pa je nastal nekoliko kasneje. Vrt je bil oblikovan v secesijskem slogu v geometrijski tradiciji s križno simetrično zasnovo in sredinskim rondojem. Avtor ureditvenega koncepta ni znan, morda je bil celo lastnik sam. Zasnova vrta je bila narejena po dokaj običajnih vrtnih ureditvah v tedanjih časih: zidec z zastrešenimi ometanimi stebriči in vmesnimi lesenimi polnili iz lat, glicinije na polkrožnih kovinskih lokih, vrtnice vzpenjavke na žični opori ob vzhodni stezi in parterni cvetlični vrt v štirih razdelkih. Dvignjena gredna polja so zamejena z litimi betonskimi robniki, ki so jih ločevali od peščenih sprehajalnih stezic. Zanimivo je, da so za njihovo izdelavo porabili kar dva vagona žaganega lesa za opaže! Pri tem naj bi pomagal tudi Karl Štoviček iz Boštanja, posestnik in nadgozdar pri Auerspergih ter gozdarski svetovalec Jakilov, ki so imeli obsežne gozdove od Sevnice do Trebnjega za potrebe svojih rudnikov  Krmelj in Kanižarica. S širokim znanjem o rastlinah, rojen in izobražen na Češkem, je verjetno svetoval tudi pri sajenju nekaterih vrtnih rastlin, npr. velike magnolije v osrednjem rondoju, ki predstavlja tudi izjemno slikovit vrtni motiv.
Prvotna stavba je bila bombardirana ob koncu druge svetovne vojne, skupaj z vrtom pa je ruševino leta 1952  od lastnika Jakila kupil sevniški zdravnik dr. Franc Pungerčič. Arhitektura nove vile se s svojimi mrežastimi okni na verando in razgibano stavbno maso zgleduje po meščanskih letnih hišah in vilah iz obdobja med obema svetovnima vojnama, čeprav je bila zgrajena šele leta 1954 po načrtu zdravnikove soproge dr. Marije Pungerčič, tudi kasnejše lastnice. Danes pa je lastnik celotne parcele njen sin Bernard. Kljub uničenju stavbe po bombardiranju se je precej dobro ohranila vrtna zasnova s pomembnejšo drevnino in trajnicami, čeprav je bila kasneje na južni strani z razširitvijo ceste nekoliko prostorsko okrnjena, porušena je bila tudi originalna zidana ograja z lesenimi polnili.

Prvotno je bil vrt zasnovan kot okrasni z različnimi vrstami in sortami drevnine in zeljnatih trajnic, pa tudi čebulnic in enoletnic. Najbolj veličastno se iz osrednjega rondoja vrta razrašča solitrna magnolija, ki je danes gotovo ena izmed največjih v Sloveniji ali morda tudi širše, saj je stara častitljivih 90 let. Vrt krasijo tudi vrtnice vzpenjavke v štirih barvah, vrtnice čajevke, rožnate lesne potonke, svoje mesto pa je v vrtu našla tudi stara bidermajerska vrtnična sorta, roža mahovka z gostim, vrstnatim cvetom. Izvirni rastlinski izbor dopolnjujeta še dve markantni gliciniji z vijoličnimi socvetji. Nekatere rastline so bile domnevno prenesene za časa Jakila iz njihovih avtohtonih rastišč in so našle svoje mesto na raznih kotičkih cvetličnih gred, npr. narcise z Golice, rumena azaleja iz Boštanja, božji les z Lisce, navadna jarica z Bohorja, mediteransko rastlinje z otoka Lošinj itd.

V trdno grajenem arhitektonskem vrtnem okviru so Pungerčičevi postopoma pripomogli k občudovanja vredni zbirateljski raznolikosti vrta. Dodane so bile razen eksotičnega ginka, gigantske sekvoje, velikocvetne zimzelene magnolije, planinskega nagnoja, tis, japonskih češenj in kutin, še potonke različnih barv in odtenkov, raznobarvni irisi, georgine, več sort vrtnic, hortenzije, rododendroni, ostrožniki, vijolice s karminastimi cvetovi, številne čebulnice, zlasti tulipani in hiacinte, pa ciklame in šmarnice, lilije, dišeči španski bezeg in še mnoge druge enoletnice in trajnice ter grmovnice, ki v skupinah in posamič tvorijo barvito in pestro celoto. Med cvetočimi okrasnimi rastlinami najdemo nekaj zelišč in sadnih grmov ter manjših sadnih dreves – nenazadnje je hišni vrt moral nuditi sem in tja tudi kakšno zdravilno zelišče, začimbo jedem ali pa je s sadeži sproti popestril poobedek, ki so ga lahko užili v svetli senci mogočne glicinije na verandi.

Lepo negovan vrt je z ljubeznijo in prizadevanjem Pungerčičev mnoga desetletja ohranjal tradicijo vrtne kulture zgodnjega 20. stoletja. Takrat je v urejanju zasebnih vrtov prevladovala pestra in barvita paleta cvetočih enoletnic in trajnic, vpeta v strogi red t.i. arhitektonskega vrta, ponovno oživljenega v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Raznovrstnem okrasnem rastlinskem svetu, ki je zahteval predano delo in ljubezen lastnikov, so se pridružile še utilitarne rastline, uporabne v kuhinji in kot sestavni del ozimnic. Vrt je seveda poleg skrbi in opravkov nudil svojevrstno kulturno doživetje lastnikov in njihovih obiskovalcev, prostor za počitek, sanjarjenje in družabno življenje.
Interes lastnika Bernarda Pungerčiča, ki se že dogovarja z Arboretumom Volčji potok, je obnoviti vrt s postopno, a celovito prenovo, ki bo temeljila na poustvaritvi temeljnih vrtnih elementov, izčiščenju mestoma prerasle drevnine in ponovnemu sajenju in pomnožitvi starih, delno izginulih ali izrojenih sort trajnic. Bila bi izjemna škoda, da bi ta, edini preostali meščanski vrt z jasnim slogovnim izrazom v Sevnici in širši okolici, prerasel plevel ali pa bi ga v pomanjkanju časa in v hitrem tempu življenja poenostavili ali opustili, kot se je zgodilo večini njegovih sodobnikov. Tudi zaradi dejstva, da urbanistični razvoj mesta Sevnica postopoma redči ali zmanjšuje javne zelene površine, ki dajejo mestu poseben čar, prijetnost in občutek sonaravnega bivanja. Zavedajoč se tega ima Pungerčičev vrt, ki je pod zaščito Zavoda za varstvo kulturne dediščine,  kljub temu, da je v zasebni lasti - poseben pomen za javno podobo mesta Sevnica.
S širitvijo glavne ceste skozi Sevnico bo vrt ponovno okrnjen za nekaj prostora. Upajmo, da bo postopna in sistematična obnova vrta uspešna, da bo olepšala in oplemenitila naše mesto Sevnica.

Rok Petančič

V Sevnici sem vstopil na vlak proti Ljubljani in v kupeju prisedel k petim potnikom. Štirje od njih so bili odeti v črnino. Sopotnica z moje desne se je živahno pogovarjala z njimi. Zatopljen v svoje misli, nisem spremljal njih pogovora. Zaznal sem le, da so bili prejšnji dan na pogrebu svoje matere nekje pri Dobovi, da pa živijo blizu Vrhnike.

Sem pa pozorneje prisluhnil, ko je sin pokojnice pripovedoval, kako brezupno so povsod iskali pomoč za vidno hirajočo mater in kako jim tudi v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru niso dali ustreznega odgovora. Ko so že skorajda obupali, pa jim je nekdo svetoval, da naj poizkusijo v Sevnici, kjer v tamkajšnjem zdravstvenem domu dela star zdravnik, ki s pozornim pogledom v bolnikove oči in nohte zanesljivo odkrije vzrok bolezni.

Z mamo so se napotili k njemu. Oba z bolniško sestro sta jih prijazno sprejela. Ni trajalo dolgo, ko je zdravnik pripeljal bolnico iz ordinacije in povabil sina na razgovor. Povedal mu je, da ima mama neko redko vrsto raka in da bo živela še največ 6 tednov, ter naj ji nudijo vse, kar si želi, če je le-to v njihovih močeh.

Napoved starega zdravnika se je natančno izpolnila, postavljeno diagnozo pa je v celoti potrdila obdukcija.

Vsakomur je prijetno, če sliši kaj tako lepega o ljudeh, zlasti pa o zdravnikih iz svojega kraja. Takoj sem vedel, da je ta stari zdravnik dr. Franc Pungerčič, kajti podobnih zgodb, ki so sčasoma prešle v legendo, je bilo že za časa njegovega življenja veliko. Marsikdo je povedal, da je bil začuden, ko je po vstopu v ordinacijo opazil samo pozoren pogled zdravnika, ga videl nekaj pisati in že je dobil v roke recept. Sledilo je kratko navodilo o zdravljenju in na vrsti bil na vrsti naslednji. Kadar je ugotovil hujšo stopnjo obolelosti, pa ni bil več redkobeseden. Bolniku je natančno naročil, kako naj se zdravi in mu povedal, da ga bo obiskal, kar je zanesljivo storil. Bil je prepričan, da je obisk bolnika zelo pomemben prispevek v poteku zdravljenja.

Ni mu bilo težko pešačiti tudi v najbolj odročne kraje visoko v hribih. Na velike napore je bil navajen še iz časa, ko je bil kot partizanski zdravnik udeležen v številnih bitkah in napornih pohodih. V vojnem času smo živeli v Orehovcu. Po eni izmed nemških hajk se je k nam zatekel ranjeni partizan. Obvestili smo kurirja in kmalu je z manjšo enoto prispel dr. Pungerčič, pregledal je rano in jo oskrbel, ranjenca pa so odnesli v bolnico na Rudeniku. Še preden so odšli se je oglasil pri kmetu Anzeku, s katerim sta bila velika prijatelja. Tudi po vojni sta ostala nerazdružljiva. Zgodilo se je, da ga je videl prihajati proti hiši, kjer je imel ordinacijo. Takoj je slekel plašč in presenečeni medicinski sestri rekel: »Za danes je konec dela! Kaj ne vidiš, da prihaja Anzek!« in že je hitel prijatelju naproti.

Kar za nekaj dni ga ni bilo na spregled. Prijatelja sta se medtem umaknila v spokojni mir Anzekove zidanice pod Orehovcem. Tu je bilo poleg dobrega vina vedno na voljo nekaj domačih klobas, kruha in jajc. Zakurila sta kar sredi zidan'ce in obujala spomine na težke vojne čase. Anzeku je bil prijatelj v veliko uteho. Kruta vojna mu je vzela kar dva sinova. Starejši je padel kot borec Kozjanskega odreda na Veterniku nad Kozjem, mlajšega, še ne 16 let starega, pa je pokosil le streljaj od rojstne hiše rafal iz brzostrelke krvi žejnega ustaša. Ta je hodil nekaj časa za veliko kolono, ki je prečesala te kraje na Štefanovo leta 1944.

Dolgoletna zdravnikova sodelavka, danes upokojena medicinska sestra Marija Starič, vsem znana kot sestra Mara, mi je prijazno zaupala še dve podrobnosti iz njegovega življenja.

V eni izmed bitk z Nemci, nekje v hribih Zgornje Savinjske doline je v velikem snežnem zametu izgubil prstan. Po končani bitki je prepričal komandanta, da so šli prstan iskati rekoč: »Ta prstan je moje življenje, če ga ne najdemo, je po meni že v naslednji bitki, če ga najdemo pa bom v tej vojni ostal živ!«. Prstan so po napornem iskanju našli, kajti soborci in komandant so se zavedali, da je kot zdravnik in soborec nepogrešljiv.

Na dolgih nočnih vožnjah k oddaljenim bolnikom si je krajšal čas s prepevanjem, imel je zvonek tenorski glas. Posebej občuteno je zapel svojo najbolj priljubljeno pesem, ki je nekaj posebnega. Pa prisluhnimo.

Vinko Zalezina

Lan je iz današnje potrošniške zavesti skorajda izginil. Morda ga kdo pozna le še po predivu in lanenem olju, ki slovi kot izborna, nestrupena zaščita za les.

Pa ni bilo vedno tako. Kmetje pod Lisco so ga občasno pridelovali še do sredine prejšnjega stoletja. Iz njega stkanemu platnu so rekli raševina. Večinoma so iz nje izdelovali trpežne rjuhe in prte, pa tudi oblačila, ki zlasti pri moških niso bila priljubljena, saj so jih hlače večkrat odrgnile do krvi. Laneno seme so prodali oljarnam, nekaj pa so ga zadržali za naslednjo setev in zlasti za zdravilstvo ljudi in živali. Iz raševine nastrgana vata je bila odlično sredstvo za ustavitev krvi pri poškodbah. Rane pa so se hitro zacelile.

Pridelava in predelava lanu sta bili zahtevni opravili. Višek vsega pa je bilo trenje, ki je zahtevalo veliko pozornosti in sposobne delavce. Bilo je eno od najbolj svečanih kmečkih opravil. Čeprav je bilo zelo naporno, je bilo združeno s številnimi običaji in igrami samo za ta dogodek.

Zadnjega trenja lanu v Orehovcu sem se skupaj z očetom udeležil leta 1949. Že navsezgodaj sem pomagal pri pripravi sušilnice, po domače so ji rekli ferjača. Bila je vsaj 2,5 m globoka, z debelimi kamni obzidana jama, s stranicami dolžine okrog 2 metrov. Zid je iz zemlje segal približno 80 cm. S spodnje strani je do dna jame potekal obzidan rov, ki je služil kot dovod zraka za zgorevanje klad, nakar je močno ogret zrak zapuščal sušilnico skozi razgrnjene snope lanu. Sušilnico so zakurili že zvečer in je bila zjutraj pripravljena za sušenje. Preko zidu smo položili v razdalji pednja kole, na njih pa so sušači enakomerno razgrnili lanene snope. Medtem so na bližnji terasi pripravile terice orodja za trenje. Bile so močne in odločne ženske in so imele vso oblast nad potekom del. Že navsezgodaj so na vse načine zbadale sušače in zlasti gospodarja ter obljubljale vsem peklenske muke, če dela ne bodo v redu opravljali. To pa je bilo zelo težko, kajti sušači so morali biti neprestano na preži. Vzdrževati je bilo potrebno enakomerno tlenje klad spodaj v sušilnici, sproti obračati razgrnjene snope, posebej pa budno paziti, da katero izmed sušečih se stebelc ne bi spolzelo navzdol proti ognju, kar bi v hipu povzročilo požar celotnega dragocenega vložka. Tudi padec v sušilnico bi lahko bil usoden za sušača.

Začetek trenja je po poskusnem šopu opravila vodilna terica, močna in odločna ženska, ki se ni ustrašila nobenega moškega, zlasti če se je šlo za metanje. Z enakomernimi gibi je začela drobiti v terači suh obod stebel. Delo je steklo. Sušači so sproti nosili točno odmerjene vroče šope k tericam. Razleglo se je tok, tok, tok ... brez prekinitve, vse dokler ni pošel ves lan s prvega voza. Pod teračami se je začel nabirati pezdir – približno 2 cm dolga zelo ostra strta slama. Dragoceno predivo pa so predice podajale vodilni terici, ki so ji vsled končne obdelave prediva rekli ta gladka. Predivo je zvijala v posebne zvitke in jih odlagala na voz.

Med izdatno malico je del sušačev pripravil nov vložek in skrbel zanj. Jesti so dobili kar na delovišču. Delo so nadaljevali do kosila, ko je gospodinja dala na mizo pečeno gos ali purana. Vsi so pili dobro vino, tudi sušači, ki ga pred tem niso smeli in so morali biti zadovoljni z jabolčnikom ali kar vodo.

Kupi pezdirja pod teračami pa so rasli in z njimi tudi nevarnost za vse prisotne moške, tudi slučajno, večkrat pa kar namerno mimoidoče. Le hip za tem, ko me je gospodar opozoril na nevarne terice, je prav on postal prva žrtev. Kot ose so planile nanj, ga vrgle na tla, odpele pas in vse odprtine na obleki in ga obilno natlačile s pezdirjem. Kričeč od bolečin je odtaval do velikega korita za napajanje živine in planil vanj. Po dolgem času se je preoblečen spet prikazal in pri odpeti srajci kazal vsa rdeča in popikana ledja. V naslednjih dneh so jo enako skupili sušači in nekaj mimoidočih moških, tudi sosed ni bil izjema. Meni je bilo prizanešeno, ker sem jo vedno pravočasno ucvrl na varno.

To bolečo igro so vsi vzeli za dobro, kajti po izročilu bi brez nje ne bilo naslednje žetve, da o trpežnosti in zdravilnosti čudovitih sivobelih vlaken sploh ne govorimo.

Pri naslednjih postopkih nisem sodeloval vse do takrat, ko so od tkalca pripeljali velike stkane bale raševine. Razgrnili so jih po travniku. Otroci pa smo pridno nosili vodo in jih polivali vse dotlej, ko so postane zgoraj bele.

Vinko Zalezina

Da ima Sevnica s širšo okolico tudi rudarsko preteklost, ste spoznali že v prejšnji številki, s svojim zapisom pa bom samo potrdil to tezo in vam predstavil rudarska dela na Ledini, ki so bila verjetno najobsežnejša v okolici Sevnice.
Da so rudarili po okoliških hribih, ni nič posebnega, saj območje pripada Posavskim gubam, ki so znane po številnih žilnih rudiščih in še večjem številu pojavljanja rudnih mineralov v manjšem obsegu. Orudenje na Ledini in okoliška obrobna orudenja pripadata tipu rudišč z galenitom (PbS) in sfaleritom (ZnS), kjer prevladuje galenit.
Glavno orudenje in tudi najobseženejša rudarska dela z imenom Knapovske jame se nahajajo na Ledini pod domačijo Oblak (po domače Komur) ob Ledinskem potoku ali Mišniku, kot je njegov uradni naziv. Rudnik je izjemno impresiven, saj se začne s 5 metrov širokim, 22 metrov visokim in okoli 15 do 20 metrov dolgim usekom, nato pa so rovi razporejeni v štiri etaže. Dvajset metrov nad glavnim delom pa je ostanek še enega rova. Žal je od vseh rovov dostopen samo še spodnji (glavni) rov, ki je bil namenjen izvozu rude iz rudnika, saj je skozi vsa obzorja do spodnjega rova narejen širok jašek, po katerem so spravljali nakopan material do spodnje etaže.
Pred dobrimi tridesetimi leti se je dalo priti tudi v četrto etažo, saj se moj oče in njegovi vrstniki spominjajo, da so kot otroci večkrat odšli na potep v podzemlje. Vhod v ta rov se je žal zrušil in vstop ni več mogoč. Obstaja tudi možnost, da so začeli rudariti nižje in so potem stare odkope zasuli z jalovino. Poleg rudnika se nahaja tudi jalovišče flotiranega materiala, ki se že na daleč loči od ostalega terena.

Orudenje nastopa v žilah in je hidrotermalno-metasomatskega tipa, to pomeni, da se je po razpokah v kamnini pretakla topla hidrotermalna raztopina, nasičena s kationi in anioni. Ko se je le-ta prenasičila z določenim ionom, se je ta začel izločati v obliki minerala, ki je bil pri tistih pogojih najobstojnejši. Hkrati pa so manj topni kationi iz raztopine zamenjevali bolj topne katione v kamnini, kar pojasnjuje besedo metasomatoza. Oruden je samo pas spodnje skitskega dolomita (zgodnji trias), ki pa je plastovit, ponekod pa močno tektonsko porušen in ima brečast videz. Žile potekajo vzporedno s plastmi dolomita v smeri zahod-vzhod z vpadom 80° proti jugu. V žilah, ki so debele do 5 cm, je mogoče opaziti predvsem galenit, sfalerit ni tako opazen, čeprav cink prevladuje nad svincem, kar lahko pojasnimo z dispergiranostjo cinka v kamnini (metasomatoza).
V letih od 1963 do 1965 je na območju Ledine takratni Geološki zavod Ljubljana izvajal podrobne raziskave o količini rude na širšem območju. Na koncu so prišli do ugotovitve, da izkoriščanje rude ni smotrno, ker je premalo kakovostna oz. jo je premalo (najboljšo so v preteklosti seveda že izkopali). Prebivalci so bili takrat zelo veseli raziskav, saj bi morebitno rudarjenje odprlo nove zaposlitvene možnosti, danes pa smo lahko srečni, da je rude premalo, ker dobro vemo, kako okoljsko obremenjujoči so rudniki, predvsem težkih kovin.
Nedvoumnih podatkov o tem, koliko so stari rudniki, ni. Glede na znane stvari: obliko rovov in trende v tedanjih časih pa ocenjujem, da so stari med 200 in 150 leti. Tudi vse ostalo je bolj zavito v meglo, ni znano, kdo je bil lastnik (omenja se Jakil), kam so vozili rudo (morda v Krmelj, a topilnica je tam obratovala zelo kratek čas), niti ni znano, kdo so bili rudarji. Ostalo je le nekaj ljudskih imen, ki nakazujejo na rudarjenje, kot so Ruda, Štirc in seveda Knapovske jame.
Naj omenim, da to niso edina rudarska dela; na širšem območju Ledine je znanih še 18 drugih rovov na območju Ledgonj, Cerovc, Taške, Podjam… Rovi so večinoma imeli bolj namenjeni raziskovanju, razen na območju Taške, kjer se je po ostankih sodeč rudarilo nekoliko bolj intenzivno. Danes so večinoma opazni le zaruški, v nekaj rovov pa se še vedno da nemoteno priti. To še ni dokončna številka, kajti odkrivajo se še novi rovi.

Starejši prebivalci vasi so omenili, da je bil med drugo svetovno vojno rudnik partizanski bunker oz. skrivališče, za kar ima res primerno skrito lego ter da so pod domačijo Oblak stale barake za rudarje. To so le pričevanja, ki se prenašajo iz roda v rod, kako pa je dejansko bilo, žal ne bomo vedeli nikoli.
Naj zaključim z razlago vzroka, zakaj se večina starih rudnikov nahaja ob potokih … Voda ima, kot vsi vemo, veliko moč erozije. In ko so potočki vrezovali svoje struge, so ob tem razkrivali kamnino. V starih časih pa so orudenje lahko določili le, če so ga fizično našli. Tam, kjer so našli izdanek, tam so naredili rov in zato je skoraj vsak rovček ob potočku.

Klemen Černič

Dolino pod Orehovcem oklepata dva rta. Vzhodni z Ješivca, zahodni z imenom Dolgi rt pa nadaljuje greben, kjer se južno pobočje Lisce prevesi proti vzhodu. Oba se v dolini Sevnične končata. Nekoliko višje proti zahodu, od stare domačije Imperlovih na Dolgem rtu, sta nad kolovozno potjo proti Zdolam vidni v grebenu dve vdolbini. Tu je bil vhod v rudnik svinca in cinka. Ni znano, kako globo v goro seže rov, ve pa se, da so tu kopali rudo do konca 1. svetovne vojne, najdalje od vseh rudnikov svinca in cinka južnega pobočja Lisce, vključno s tistim zahodno od Razborja. V to skupino je spadal tudi rudnik na levem bregu Sevnične v Logu, nasproti Pekla. S kopanjem so začeli že v času bogatih graščakov z Gradca (Reutenberg) nad Razborjem, ki so bili lastniki zemlje pod Lisco.

Začetek sega daleč nazaj, verjetno proti koncu 16. v 17. stoletje. Iz separacije pri Krakovskem križu, so očiščeno rudo vozilo do Save, jo preložili v čolne in jo na kranjski strani ponovno naložili na vozove ter vozili po Mirenski dolini do topilnice v Krmelju.

Prevoz rude do separacije je bil spričo strmih kolovozov z nadmorske višine nad 500 m, zelo nevarno in zahtevno opravilo, ki se je večkrat končalo z razbitimi vozovi, poškodovanimi vozniki in živino. Med večjimi prevozniki je bil znan posestnik Lipovšek iz Pekla, ki je imel samo za prevoz rude večje število vozov s trugami in ustrezne voznike.

Vhod v rudnik v Logu je še viden, čeprav je vanj mogoče samo po štirih. Naglo se zasipava, zato je smrtno nevaren. Še pred 2. svetovno vojno so se občasno skrivali v njem taki, ki so prišli navzkriž z zakonom.

Nekaj posebnega pa je skalnati rov pod Cerjem. Nanj me je opozoril Ivan Imperl – dolgrški Ivan, ki se je na poldrugo uro dolgi poti v šolo na Razborju vanj večkrat zatekel pred nevihtami. Rov je dolg nekaj čez 20 m, vstopimo pa lahko v njega pokončno. Rudo je v njem zlahka najti. Menim, da je ta rov veliko starejši, kajti nekoliko nižje na Hrastih je starodavno pokopališče z žarami in predmeti iz Keltskega obdobja. Delo v rudnikih ni šlo brez ustreznega strokovnega nadzora. V ta namen so postavili enonadstropno, za tiste čase in razmere, mogočno rudniško poslopje v Perkausu, kar je popačeno ime za Werkhauss. Leži ob vznožju zahodnega grebena Dolgega rta ob cesti med Peklom in Pecljem. Sedanji lastnik je v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja stavbo porušil in na njenem mestu zgradil novo veliko hišo.

V rudnikih na Dolgem rtu in v Logu so kopali do konca 1. svetovne vojne. Prenehali naj bi z delom vsled visokih prevoznih stroškov. Menim, da tudi popolna zamenjava oblasti po zlomu Avstroogrske ni bila brez vzroka za prenehanje.

Čeprav je šlo že skoraj vse v pozabo, je pa le nekaj ostalo v narodovem izročilu. Najdalje se pomnijo tiste »sočne«. Ena od njih govori o strogem štajgerju – vodji kopa v rudniku na Dolgem rtu, ko je v jami neusmiljeno nadrl svojeglavega rudarja, ki se ni držal pravil varnega dela. Preden so rudarji odšli v jamo, so obesili odvečna oblačila kar na drevje pred njo. Tudi štajger je obesil svoj reklc na bližnji hrast. Užaljeni svojeglavec pa se mu je maščeval tako, da je rokav reklca na koncu zavezal, nato pa se vanj ponečedil in ga obesil nazaj na hrast ...

Vinko Zalezina

Ali ste vedeli, da:
- je bila grobnica v Lutrovi kleti, kjer sta pokopana mož in hči zadnje grofice na gradu, Matilde von Arco-Zinnenberg, na ogled do okoli leta 1965, dokler grobnica ni bila oropana?
- sta v grobnici trugi in da ima truga grofičinega moža stekleno okence skozi katero je bil viden njegov obraz?
- je v Vrtnarjevi vili na robu grajskega parka še v 60-ih živel vrtnar, ki je svoje pridelke tudi prodajal?
- je po 2. svetovni vojni hotel nekdo najeti grad za 50 let in ga spremeniti v hotel za oddih svojih delavcev?
- naj bi bila na gradu zakladnica, v kateri je bila skrinja polna zlatnikov iz časa cesarja Franca Jožefa I.?
- so 400 m od grajske vile ob polaganju novih cevi odkrili stare cevi in grajski vodnjak, ki je povezan z vodnjakom v atriju gradu?
- obstaja legenda, ki govori o boju dveh plemičev za roko grajske gospodične? Njun boj naj bi trajal od gradu pa vse do križa, ki je nekdaj stal na Zakoškovem hribu (400 m severno od gradu).

Gašper Povodnik

Vinko Zalezina

Vinko Zalezina