|
Pogovor s preteklostjo
Zgodbe iz Stare skrinje bi kaj kmalu dobile nove dopisnike, če bi se povezali z ljudmi s terena. Skoraj vsak kraj ima v svoji sredini kakšnega starejšega krajana, ki ima dober spomin in ga zanimata preteklost in dogajanje v domačem kraju. Nekaj teh dogodkov se spominja še sam, nekaj so mu jih posredovali njegovi predniki, nekaj jih je dobil s proučevanjem literature, dokumentov preteklosti in drugače. Gotovo da ti ljudski poročevalci počasi izginevajo, zato bi morali njihova izročila zapisati v dokumente in knjige, s čimer bi ohranili našo preteklost, zgodovino in s tem naravno in kulturno bogastvo naše domovine.
Ob pisanju knjige Boštanj, vas rumenega sleča, smo uporabili tudi ta vir podatkov o preteklosti Boštanja, vendar jih nismo vključili v knjigo. Tako je zdaj priložnost, da jih vključimo v to rubriko, pozneje pa te podatke zberemo in jih objavimo v pisni obliki.
Obiskal sem krajana Boštanja Alojza Zalaščka, njegove podatke pa objavljam v tem članku. Z Alojzom Zalaščkom sem se pogovarjal dvakrat (26. oktobra 1996 in 22. januarja 1997). Podatkov nisem preverjal in so zapisani, kot sem jih izvedel. Če kdo ve, da je drugače, lahko podatke posreduje kot dopolnilo mojemu članku glasilu Grajske novice.
1. Kaj veš o graščini Boštanj in njenih prebivalcih?
V graščini so bili sodnija za celotno Zasavje, gavge (vešala) in arest (zapor).
Nastanek imena grof: Ko so hodili graščaki k maši, je stari Klemenčič delal red med ljudmi z besedami: grof grejo, umaknite se. Od takrat so Klemenčičevi dobili domače ime Grofovi.
Dvor (graščina): poslopje, kjer je bila pred drugo vojno pošta: Gradišček naj bi leta 895 kupil Janez Lipar (gospodar Planinc). Iz drugih virov je razvidno, da je Dvorec Boštanj (skupaj s kapelo) kupil Janez Lipar 20. aprila 1895 za 5066 goldinarjev od Antonije Juvančič, ki je posest pridobila z dedovanjem po bratu Janezu Planincu 30. julija 1890. Pri tem lahko domnevamo, da je bil gradiček ob Liparju v sklopu posesti, ki jo je Janez Lipar kupil od Juvančičeve.
Spominjam se, da je bilo rečeno, da je bila v tem poslopju štala za kočije (trajbarska štala). V tem poslopju je bila tudi prva gledališka igra v Boštanju: Miklova Zala.
2. Jakilova lovska hiša na Gomili:
Tam sta bili v starih časih mitnica in pralnica.
3. Kamniti most ob izlivu Mirne v Savo: Kaj veš o tem? Je iz rimskih časov?
O tem ne vem kaj podrobnejšega.
4. Promet po reki Savi: Kaj veš o tem? Ime Brod ( Papeževa domačija):
V zvezi s tem se spominjam pesmice.
»Po 12 krajcarjev ga boš dau (vino), pa še k Savi ga postau.«
S plovbo po Savi je povezano ime Voznik (Orehovec), ki je vozil k ladjam na Savi. Imel je zgrajeno pot do Save in od tod domače ime za družino Orehovec: Voznik. Brodar na Savi je imel nož in v primeru nevarnosti, da bi živino potegnilo v vodo (Savo), je prerezal vrv, potem pa so z mačkom (sidrom) pritrdili ladjo, da je ni odnesla voda.
5. Stara domača imena za določene predele Boštanja: Kaj veš o tem? Sta se v vaši vasi pojavljali imeni Tenetiše (lovljenje ptičev) ali pa Tlake (povezava s cesto)?
Naj jih nekaj naštejem:
Gavge: na ravnini proti vrhu;
Pugelj: Jeraj (trgovina): od imena Pudel je nastalo ime Pugelj. To trgovino je imel Jaka, ki se je rodil leta 1841.
Bačka: to je kraj, kjer so se sestajali fantje. V Boštanju je imela mizo in štiri klopi. Bačka je bila tudi v Dolenji vasi.
Imeni Tenetiše in Tlake se v Boštanju nista pojavljali.
6. Kaj veš o pošti Boštanj:
Prva upravnica pošte je bila iz Planine. Je »poneverila« in so jo zato odstavili. Šele za njo je prišla Radežičeva.
7. Kako je bilo z ribolovom na Mirni? Je bilo to urejeno v zemljiški knjigi?
Ribolov na Mirni je bil urejen z zakonom Franca Jožefa. Pravico do ribolova je imel vsak lastnik zemljišča, ki se je dotikalo Mirne. To ni bilo urejeno v zemljiški knjigi, temveč s predhodno omenjenim zakonom. Ribe so jedli tudi posušene (zrak, dim).
8. Prvi zametki elektrifikacije na vasi:
Vas je dobila elektriko leta 1928 od Jakilove žage na Mirni. Pečar je že leta 1918 imel elektriko na vodno turbino. Vse luči so se prižgale hkrati. Ko smo otroci to gledali, je luč precej požmrkovala.
9. Kako je bilo s političnim življenjem v Boštanju?
Že v starih časih so si bili klerikalci in liberalci večni politični nasprotniki.
10. Kako se spominja okupacije 1941-1945. Kdo je bil izgnan prvi?
Iz Boštanja najprej: Fakin, oba brata Drmelj, Papež; župnik in Dobovšek.
11. Mu je v spominu ostalo kaj od boštanjske azaleje (rumenega sleča)?
Leta 1943 so bili na Gavgah pokopani Kočevarji. Na te grobove so prinesli azaleje, ki so se tam prijele in razrasle. Pred letom 1943 na tem rastišču ni bilo nobenih azalej. Ta rastlina se razrašča kot kopriva.
12. Kakšna društva so delovala v preteklosti v Boštanju?
- Sokolsko društvo:
To je bilo izredno aktivno in uspešno društvo. V zvezi s sokolsko sliko pa je rekel, da mu je Šnuderl rekel, da je sliko dal Romanu, kar bi bilo treba po njegovem mnenju preveriti.
- Gasilsko društvo:
Kdo je danes tajnik društva? Kje je shranjen arhiv? So bile ob obletnicah društva kakšne proslave? Je kje shranjena kakšna knjižica ali poročilo (govor) ob teh obletnicah? Kje so danes prostori društva?
Na sveti večer leta 1923 so se pri Možicu v Boštanju zbrali: Stopar, Švigelj Martin, Redenšek Jože in domači Možicevi. Leta 1924 je bilo ustanovljeno samostojno gasilsko društvo Boštanj, ki pa ni imelo svojih prostorov. Pri Francu Maroltu iz Dolenjega Boštanja (stari Lipar) so že skopali prostor za gasilski dom. Potem je Drmelj kupil Dolinarjev grunt. Preostali del posestva je prodal, dal pa je prostor za gasilski in sokolski dom. Še zdaj je gasilsko društvo v vasi zelo aktivno. Na enem od zadnjih srečanj so zasedli celo prvo mesto. V ekipi je bil tudi Alojz Zalašček, star več kot 80 let.
Dokumentacijo in druge podatke ima Peter (tajnik KS) v gasilskem domu. Ob 70. obletnici (1994) je bila proslava z govorom. Kakšne brošure nismo izdali.
- Orli:
Kdaj je bilo ustanovljeno društvo orlov? Kje je arhiv ali kakšna poročila in knjižice? Je to v župnišču?
Leta 1938 je bil v Boštanju orlovski tabor. Vodil ga je Voje, ki je pristopil k orlom. Zvečer so se stepli. Za arhiv in preostale podatke ne vem. To bi, po mojem mnenju, moralo biti na sodišču v Radečah, kjer smo takrat morala biti registrirana društva. Orle je zastopal odvetnik Jesenko iz Sevnice, sokole pa Klemenčič, ki je stanoval pri Plauštajnerju v Sevnici.
- Lovsko društvo:
Ustanovljeno je bilo leta 1946 - prej Jakil (privatno). Izdana je bila brošura ob 50. obletnici lovskega društva. Če si imel v stari Jugoslaviji več kot 16 hektarov gozda, si imel pravico do svoje jage.
13. Otroški vrtec v Boštanju:
Nune so imele nekakšen vrtec, če je kdo prišel. Ni bilo predpisanega prispevka, temveč le prostovoljni. Nune so živele zelo skromno. Bile so v Boštanju kakšnih 10 let. Leta 1937 so odšle, ker niso imele nobene podpore pri župniku. Nune so občasno organizirale otroške igrice, ki so se igrale pod kozolcem. A. Zalaščku sem pokazal fotografijo ene teh iger, kjer je njegova žena Fani prepoznala kar precej otrok.
14. Šege in običaji:
- Koledvanje:
V vasi je bilo v stari Jugoslaviji, in sicer za svečnico. Prišli so tudi od drugod (Hrvati in iz Bele krajine). Za sv. Jurija pojejo še zdaj.
- Božično drevesce:
Kdaj prvič v Boštanju? Pri kom in kakšno?
Kot se spomnim, je to bilo od nekdaj …
15. Kako je Boštanj doživljal tehnološke pridobitve, mehanizacijo in tehnološki razvoj?
- Prvi kino v vasi:
Kdo ga je organiziral?Kaj so predvajali (katere filme)? Ali so se plačevale vstopnice?
Prvi kino je bil v Boštanju leta 1924. Vso zadevo so pripeljali iz Sevnice. Videle so se samo slike. Pripeljali so bencinski motor (elektrika) in napeli belo rjuho. Vstopnine ni bilo. Kino so hodili gledat celo iz Sevnice.
- Radio:
Kdaj je bil in kdo je imel prvi radio v Boštanju (kakšen)?
Prvi ga je imel nadučitelj Fakin. Naredil ga je sam leta 1928. Sedej (kaplan) ga je imel v zvoniku, napeljavo pa je podaljšal do Dremlja (kjer je jedel) in ga tam poslušal s slušalkami. Včasih smo še mi kaj poslušali.
- Motorno kolo:
Kdaj, kdo in kakšen?
Tega se ne spomnim.
- Bicikl:
Kdaj, kdo in kakšen je bil?
Prvi bicikl (kolo) je imel Dremelj. Stari bicikl (stari tip) je imel stari Dobovšek, enkrat leta 1923-24.
- Kopalnica:
Kdaj in kdo je imel prvo kopalnico v vasi? Kakšna je bila?
Ne bi vedel. Prvotne oblike kopanja so bile postavljene lesene kadi (čebri).
- Poljedelski stroji:
Kdo in kdaj ter kakšni stroji? Kdaj prvi traktor?
Prvi plug (lesen, železen) so imeli: Drmelj, Slapšak, Zalašček okrog leta 1925-28.
Liparjev Tonče pa prvi traktor: 1950-52.
16. Sadjarstvo v Boštanju:
Oče Drmelj je prišel v Boštanj s cekrom (bil je učitelj, mežnar), nato pa postal eden najbolj premožnih v vasi. Kupil je Lepi dob.
17. Način sajenja kmetijskih pridelkov nekdaj:
Krompir: se je sadil pod motiko: najprej jamica, drugi je metal krompir vanjo in ga zagrebel. Vsaka druga brazda in okopavanje.
Cvetko Zupančič
Brunk
Pot na brunško cerkev sv. Treh kraljev je od nekdaj izrazito romarska. Cerkev je poznogotska stavba, zgrajena okrog leta 1520. Veliki oltar je iz leta 1684. Slavološka oltarja sta rokokojska. Ob oltarju na južni strani visi slika križanega Jezusa s sv. Magdaleno, delo Paola Rossinija iz sredine 18. stoletja. Lastniki Novega gradu, gospodje z Visokega, so imeli v tej cerkvi svojo grobnico. V spomin nanje so v ladji vzidali ploščo z napisom okoli njihovega grba. Cerkev ima tudi zahvalno sliko iz leta 1690, ki prikazuje brunško cerkev sv. Treh kraljev, spodaj pa drevo, ki ga je podrla strela, in pod njim ženico (sliko te dni restavrirajo). Vzporedno na južni strani poslopja je obokana Marijina kapela iz istega časa, ki je bila od druge svetovne vojne do pred kratkim v ruševinah. Vidni pa so ostanki poznogotskih fresk. Med obema je zvonik iz 17. stoletja. Nekdanje poslopje ob cerkvi je med drugo svetovno vojno zažgal okupator, v njem je zgorelo pet ljudi, le en človek je preživel. V opomin in spomin na dogodek so sredi vasi postavili spominsko ploščo. Ne smemo pozabiti omeniti, da je v brunški cerkvi pridigal tudi Primož Trubar.
Sv. Anton puščavnik se je rodil sredi 3. stoletja premožni družini v srednjem Egiptu. Po smrti staršev je razdal vse svoje premoženje in se umaknil v puščavo. Anton je postal svetovalec in učitelj čedalje večjega števila menihov, ki so se zbirali ob njem. Anton je utemeljil do tedaj še neznano obliko puščavniške skupnosti, ki jo je pozneje nadgradil sv. Pahomij, uvedel naj bi tudi posebno meniško obleko. Velja za začetnika meniškega življenja na vzhodu.
Čeprav je brunška cerkev lepa (a nujno potrebna obnove), je njen najlepši okras pobožno ljudstvo, ki se tam vedno zbere v velikem številu. Vsak romarski shod je poseben ljudski praznik, med katerim gora zaživi kakor mravljišče. Sem se zgrinjajo procesije z vseh strani in zdi se, kot bi se vrnili v čase, ki jih ni več.
Na Brunku se je ohranilo veliko starih običajev. V sklopu enega - na praznik sv. Antona - romarji v nedeljo, najbližjo 18. januarju, prinesejo mesne darove in jih po maši prodajo na dražbi. Na letošnji je spreten dražilec iztržil 410 evrov za eno kračo! Izkupiček je namenjen za obnovo cerkve na Brunku.
S tem denarjem in drugimi darovi so jeseni leta 1998 obnovili zvonik. Predvidenih nujnih del ohranitve kulturne dediščine pa je še veliko. V adventu 2007 je cerkev dobila prve jaslice.
Zelo dejaven je aktiv kmečkih žena iz Budne vasi. Članice aktiva rade pripravijo že skoraj pozabljene domače jedi.
Na širokem hribu se nam odpira prečudovit razgled na okoliške hribe in kraje. Tu lahko uživamo v prostranem pogledu na Posavsko hribovje in nežne dolenjske griče do višjih Gorjancev.
Vse, ki so zamudili letošnje prijetno druženje in dražbo v prečudovitem vremenu, vabimo, da se nam pridružite drugo leto.
Franc Šeško
Grajski vodnjak želja
Če se nagnemo nad vodnjak, vidimo v njem v prepadni oddaljenosti in ozkem krogu neizmeren svet.
Victor Hugo
Nastajanje naselbin, vasi, trgov in mest je bilo tesno povezano z nastajanjem vodnjakov, ki so se z razvojem naselbin spreminjali. Sprva so bilo preprosti in narejeni iz lesa in gline, pozneje pa klesani iz kamna in oblikovani s kovinskimi dodatki. Vodnjaki so bili temelj vsakega naselja, saj so bili vir pitne vode, ki je najpomembnejša za preživetje.
Pred nekaj desetletji so vodnjaki s prihodom urejenega vodovodnega sistema počasi začeli izgubljati svoj glavni pomen, zato so začeli mnogi propadati. Le redki so kljub neuporabi obnovljeni in ohranjeni. Kot takšni imajo velikokrat okrasno vlogo in nekateri celo vlogo spomenika.
V Sloveniji je več kot tisoč vodnjakov, vendar le eden, Grajski vodnjak želja, krasi arkadno dvorišče sevniškega gradu. Govorimo o kamnitem vodnjaku iz 18. stoletja, katerega obod je sestavljen iz šestih neenakih trebušastih delov. Ko je na gradu živela grajska gospoda, je na kamnitem obodu stala kovana obodna mreža s stožčasto streho, pod katero je bil mehanizem za spuščanje in dvigovanje vedra. Kakovostno in prefinjeno izdelan kovinski del potrjuje, da ga uvrščamo med baročne izdelke.
Pred kratkim je bil ob tem 16 metrov globokem vodnjaku tudi manjši z obliko Favnove glave, iz ust pa je tekla voda v majhno skodelo. Med urejanjem dvorišča so lepotca odstranili iz prvotnega mesta, vendar pa ga bodo letos namestili v 1. nadstropje, kjer je lapidarij gradu.
Vodnjaki lahko po verovanju ljudi izpolnjujejo želje. Grajski vodnjak na sevniškem gradu je nedvomno nemo prisluhnil že številnim skritim željam in zgodbam, ki jih ves ta čas skrbno ohranja. Le voda šepeče, da izpolni želje vsem, ki si močno in iskreno želijo.
Več skrivnosti o vodnjaku razkriva tudi film Med legendo in resničnostjo o zgodovini gradu. Oglejte si ga, nato pa se zazrite skozi kovano mrežo vodnjaka. Zaupajte mu svojo željo in morda se vam bo uresničila.
Petra Biderman
Boštanjski naravni biser zaklenjen s ključavnico
Če vprašate boštanjske lovce, vam bodo potrdili, da je vhod v boštanjsko podzemno jamo Rajna peč zaprt s kovinskimi vrati in je na njih pritrjena ključavnica. Tja pa, razen lovcev, tako ne pride nihče.
Kmalu bo štiri leta, odkar je izšla knjiga Boštanj, vas rumenega sleča, v kateri so podrobno opisane razmere in prikazani podatki v podzemni jami Rajna peč, vendar to odnosa do tega naravnega bisera ni v ničemer spremenilo. Če bi kdo v Sevnici na cesti vprašal deset mimoidočih, ali vedo, kje je podzemna jama Rajna peč, bi si upal že vnaprej napovedati odgovore. Ali jama res ni zanimiva niti za ljubitelje narave, Turistično društvo Sevnica, občinske službe?
Jamarska zveza Slovenije ima o tej jami zanimive zapiske in tehniške podatke. Iz poročil o obisku jame je razvidno, da so jo obiskovali že od konca 17. stoletja. Anton Štrucel, upokojeni finančni uradnik iz Slovenskih Konjic, ki je jamo obiskal leta 1886, je v svojem poročilu zapisal, da bi lahko jama po prostornosti in kapnikih dosegla ali celo presegla Postojnsko jamo.
Pred drugo svetovno vojno so jamo vsako leto obiskali salezijanci iz Radne. Po njihovem pripovedovanju naj bi bila dolga vsaj 3,5 kilometra, imela naj bi celo dve jezeri, ki so ju salezijanci prevozili s čolni.
S to jamo pa je povezana še ena zgodba. V njej je bival od leta 1935 do 1936 Valentin Podstenšek, zadnji slovenski puščavnik. Po žalostnem dogodku z njegovo zaročenko se je odločil za samotno, puščavniško življenje. Najprej v bližini svojega doma blizu Slovenj Gradca, nato v Rajni peči v Boštanju. Tu je zbolel, zato so ga prepeljali v sirotišnico, pozneje pa v bolnišnico v Krško, kjer je 4. marca 1936 umrl, star 35 let. Pokopali so ga na bolnišničnem pokopališču, ki ga danes ni več.
Predstavljamo vam cerkvico sv. Danijela na Razborju, kjer je njegov rojstni kraj. Na cerkvenem pokopališču je nagrobna plošča z napisom umrlih družine Podstenšek, kjer je tudi njegovo ime, čeprav tam ni pokopan.
Iz njegove knjige Puščavnikovi verzi, ki je izšla leta 1935, vam posredujemo del njegovih pesmi, kjer opisuje tragični dogodek, ko je zaročenkin oče, ki je strel namenil njemu, ustrelil lastno hčer, ki je umrla v njegovem naročju.
Leta tri sva se poznala,
leta nedolžnega življenja,
Se sreče svoje radovala
v veselju brez trpljenja.
Ali glej, Bog ni hotel, da našel bil
bi posvetno srečo.
Mi pelina kupo polno je nalil
in poslal mi težko je nesrečo.
Oče od deklice mi ljubljene
je zvezi naj'mi bil nasproten,
ko izve za načrte moje, njene,
do skrajnosti je bil togoten.
Je v gozdu bila tratica,
ah, tratica zelena.
Kjer mi mija Anica
obljubila je, da bo mi žena.
Enkrat zopet tam sediva
na tratici zeleni,
šepetaje govoriva
o sreči moji, njeni.
Iz gozda se zabliska strel,
na me je bil oddan,
je v srce Anico zadel,
v prsi nje deviške, v levo stran.
Glasno Anica zavpije
in v naročje se mi zgrudi,
v grozi strašni se mi srce vije,
v grozi, boli vse prehudi.
Še enkrat milo me pogleda,
na ustih trpek ji smehljaj,
več hip se drugi ne zaveda -
njen zadnji čutil sem vzdihljaj.
Niso ptičke žvrgolele,
več na drevju tam sedeče,
cvetke niso več dehtele -
priče b'le so strte sreče.
Prošlo je vse, le spomin
se včasih vrača mi nazaj,
tedaj pa v srcu globočin
vstane mi velik: »Zakaj?«
Cvetko Zupančič
Obračun v Šmarju
Dolgo sem razmišljal o nekem dogodku. Naj ga zapišem ali ne, ker bi lahko izzvenel kot poceni zgodba. Nazadnje sem uvidel, da je glede na silovitost, kot se je zgodil, le vreden zapisa.
Zadnjo nedeljo v septembru, pred 50 leti, sem se pred odhodom k vojakom oglasil doma. Ivan, tedaj še fant, zdaj mož moje sestre Lojzike, me je za slovo povabil v kino v Sevnici. Z nami je šel tudi sosed Jožko.
Domov grede smo se ustavili v bifeju, na začetku Planinske ceste, danes je tam trgovina z urami. Prostor je bil skoraj poln. Točili so že mošt. Zasedli smo zadnjo mizo v kotu. Takoj ko so prinesli mošt, je Ivan rekel: »Zdaj se bomo pa tepli!« Zaskrbljen sem vprašal, zakaj bi se kar tako tepli, saj ne bi šel rad k vojakom s podplutbami ali kako drugače poškodovan. Ko sem ga vprašal, kako se bo to zgodilo, je pokazal na krepkega možakarja in rekel, da bo ta prišel po Lojziko, jo odpeljal na ples, potem se bo kmalu prijokala nazaj, ker jo bo namenoma pohodil in ji raztrgal nogavico.
Vse to se je v resnici zgodilo skoraj tako naglo, kot sem pravkar opisal. In potem je Ivan zrasel do stropa. V trenutku je bilo vse v zraku. Nastal je silen metež in splošen pretep. Zadnji trenutek sem se izognil pesti v smeri mojega nosu in udaril nazaj, naredilo je »cmak«, koga sem udaril, sploh ne vem.
Znašli smo se zunaj na cesti. Na spodnji strani je že stalo sedem možakov, vsak z lato v roki, odtrgani z vrta Kolmanove hiše. Ivan je bil brez krepelca. Z Jožkom sva se postavila ob njega. Neusmiljeno naju je nagnal, češ da bo sam opravil z njimi. Tedaj je sedmica že krenila v napad. Zagnali so huronski krik. Dve lati sta švignili proti Ivanovi glavi, vendar neuspešno. Kar v zraku ju je prestregel, udaril nazaj in na tleh so obležali trije, eden se je zvijal kot črv, ker jih je dobil v mednožje, druga dva sta bila pri miru, ker sta jih dobila po glavi. Ivan se je drl kot samuraj. Preostali štirje so spet napadli, rezultat je bil isti kot prej, ležali so na tleh spet trije. Ostal je samo še izzivalec, nisem videl, kdaj jo je skupil, videl pa sem, kako se je prijel za vrat, pogledal okrvavljeno dlan in še on takoj omahnil na tla.
Vse se je zgodilo neverjetno naglo. Za trenutek je zavladala tišina. Potem pa so se začele prižigati luči bližnjih hiš, iz katerih so kričali: »Že spet se ta hudič tepe! Pojdi brž domov!« Ko jih je Ivan povabil na dvoboj, je bilo hitro vse tiho.
Nato je vseh sedem »junakov« zmetal na kup, sedli smo na kolesa in se odpeljali domov. Nikogar ni bilo za nami.
Pravijo, da je rešilec trikrat peljal tiste s kupa v ambulanto. Sevničani naj bi bili brez kruha kar tri dni, saj so bili vsi pretepeni peki.
In epilog. Sredi poletja naslednje leto, ko sem v Novem mestu služil vojaščino, kot eden redkih Slovencev, je prišel k meni dežurni s sporočilom, da imam obisk. Zagledal sem Ivana, prihajal je s sodišča, kjer so zelo pozorno poslušali o tem dogodku. In kazen? Nekaj manj od klaftre drv za odškodnino. Malenkost za Ivana.
Z dovoljenjem Ivana in Lojzike
Vinko Zalezina
Sevniška voščenka
Razveseljivo je, da so se k raziskavi dediščine odzvale najmlajše generacije. Sestavek o voščenki bi rad dopolnil z nekaterimi dejstvi. Voščenka me spremlja že od mladih dni, od takrat ko smo namesto pirhov sekali voščenke. Moj oče je bil s kmetije pri sv. Roku, kjer so imeli vedno (še danes) bogat pridelek voščenk. Bil je tudi učenec nadučitelja Mešička, ki naj bi imel zasluge za širitev in gojenje sevniške voščenke. Oče, po učenju gospoda nadučitelja, o katerem je govoril z velikim spoštovanjem, ni nikoli govoril o dolenjski, ampak le o sevniški voščenki. To sem doumel šele takrat, ko sem zvedel, da je imel moj ded Janez že takrat, pred približno sto leti, knjigo Vzorna zbirka jabolk in hrušk za Spodnje Štajersko, Gradec 1910 (dvojezično nemško- slovensko). V tem sadnem izboru je pod zaporedno številko 14 opisana tudi sevniška voščenka oziroma Lichtenwalder Wachsapfel v nemškem besedilu. Zapisano je , da je "razširjena razen v Sevniški okolici posebno po Savski in Sotelski dolini, koder jo je tudi priporočati". Pod tem imenom je bila voščenka tudi na razstavi v Trstu leta 1882 in na Dunaju 1888 (M. Humek, Praktični sadjar, Ljubljana 1923). Vse do druge svetovne vojne je bila voščenka v Posavju najbolj razširjena sorta jabolk. Z uvajanjem plantažnih nasadov naj ne bi bila več zanimiva, čeprav ji vsakršna literatura priznava izjemen okus, ki spominja na dišečo sorto pomaranč. Da so pogoji za gojenje voščenke v sevniškem sadnem podokolišu najboljši, dokazuje tudi približno 80 let stara jablana pri sv. Roku, katere deblo je že votlo, a je bilo pred leti pomlajeno, letos pa ima izjemno bogat in zdrav sad.
Zakaj ne bi spet uvedli na trg blagovne znamke sevniška voščenka, saj je iz povedanega dokazano, da ima prvenstvo pred dolenjsko. Že Humek je v omenjeni knjigi zapisal: "Gotovo nam bo trgovina z voščenkami lahko donašala še lepe novce, ako bomo imeli dosti takega blaga naprodaj ..."
Polde L. Blaznik, Dragomer
Avstralec pri ljudeh pod Lisco - nadaljevanje
Ostareli Miha Bergant je bil povratnik iz ZDA, kjer je delal kot rudar v Wyomingu, državi v Skalnem gorovju, zato je daleč na okrog le on znal angleško. Bergantova domačija je bila preblizu ceste iz Sevnice proti Planini, na kateri so bili pogosti nemške patrulje in premiki vojske. James se je zato raje zadrževal višje v dolini. V hlevu, naše med vojno zapuščene domačije, je največ prebival, ker je v primeru nevarnosti lahko še pravočasno pobegnil v skrivališče, pa tudi sosed Bergant je bil zelo blizu. Nosil mu je hrano in mu krajšal čas in osamljenost.
Vendar ga enkrat le za las niso odkrili. Bil se je prav na vrhu senika nad hlevom, tik pod slemenom strehe, ko so domačijo nenadoma obkolili Nemci. Zabadali so bajonete v seno, a ga k sreči niso zadeli, tudi zažgali niso. Preprosto so kar odšli.
Že omenjeno skrivališče v goščavi na drugi strani potoka je bilo zelo premišljeno izbrano. Po vojni ga je odkril moj oče. Do njega je James lahko neopazno zdrsnil, čeprav so bili Nemci zelo blizu. Po spustu k potoku je tekel nekaj deset metrov navzdol po potoku in nato v hrib po hudourniški strugi do previsne stene nad hudournikom. Nad previsno steno še danes vodi kolovozna pot proti Imperlovim na Dolgem rtu. Tu je izdolbel v zemljo votlino, zunanjost je zadelal z mahom, vhod v votlino pa zaprl z desko, ki je bila prav tako z zunanje strani obdana z mahom. Tudi če si stal zraven, nisi mogel posumiti, da si pred skrivališčem. V večini izmed hajk je Jamesu uspelo pravočasno pobegniti na varno. Večkrat so Nemci stali prav nad njim.
Bil je zelo previden. V hlev in preostala skrivališča je vstopal vedno vzvratno, tako da so bile sledi stopal obrnjene vstran. Imel je več skrivališč, navadno v gozdu in bližini hiš, kamor je hodil po hrano. Vsa skrivališča so bila na obronkih, od koder je imel dober razgled in tudi možnost pobega. Nekaj sledov teh skrivališč se je ohranilo do danes.
Proti koncu vojne je nekoliko že razumel slovensko in je tudi spregovoril nekaj besed. Kadar so razmere dopuščale, je zelo rad pomagal pri kmečkih opravilih. Zelo je pogrešal domovino in je večkrat potožil, da je ni videl že pet let.
V Avstralijo se je vrnil po koncu vojne. Nikoli ni pozabil prijaznih ljudi, ki so mu v težkih vojnih časih ponudili zatočišče in skupaj z njim delili borno hrano.
Po 28 letih je te kraje in večino znancev prvič obiskal skupaj z ženo in hčerjo. Vsem se je zahvalil za pogum in dobrosrčnost, ki so mu jo izkazali. Šele ob ponovnem snidenju je lahko v miru in sproščenosti občudoval lepoto pokrajine in ugotovil, da so ljudje ostali isti in se njihova prijaznost ni spremenila. Po prvem obisku leta 1973 je prišel na obisk še leta 1980 in 1986.
Fotografija je z njegovega zadnjega obiska v septembru 1986, ko je pomagal pobirati krompir. Za njim stojita hčeri Mihe Berganta, Hermina in Micka, zraven sta sosedi Barica in Veronika. Moški na desni je Mickin mož.
Vinko Zalezina
Iztrgano iz pozabe
Povsod po naši domovini srečujemo veliko nabožnih znamenj. Vsa so bila postavljena zaradi določenega razloga, vendar le o nekaterih so se ohranile legende o razlogih njihovega nastanka, ki pa gredo hitro v pozabo. S tem zapisom želim ohraniti dogodek, ki je bil vzrok za postavitev enega izmed teh znamenj v davnem 17. stoletju.
Pod prelazom, kjer se stikata gorska hrbta Lisce in Ješivca, sega proti jugu globoka dolina. Na vzhodu in zahodu jo zapirata dolga rta z vznožji v dolini Sevnične. Južno stran zapira hrib, ki poteka od Bohorja do Sevnice; njegovo severno stran poznamo pod imenom Log.
Po sredini doline teče potok, izvirajoč streljaj zahodno od gorske vasice Orehovec. Na levi strani doline, malo pred staro domačijo, stoji ob poti križ. Je edino nabožno znamenje v celotnem območju, ki ga tvori obzorje te doline. Ta prostor je sodil v davnih časih pod graščino Ruda. Tamkajšnji graščak in njegov prijatelj sta bila na lovu v tej dolini. Na levem bregu je skozi gozd vodila steza. Na enem od grebenov je v ostrem ovinku prehajala na drugo stran. Ves prostor je bil na gosto poraščen, le na temenu ovinka je bila manjša jasa, proti kateri so gonjači zapodili jelena navzdol proti lovcema. Misleč, da si bo zagotovil boljši strel, je eden od lovcev prešel na drugo stran grebena. Oba sta namerila puški proti jasi, kamor je bežal jelen. Že sta ga imela na muhi, vendar jima nekaj reče: »Ne streljaj!« Jelen je ušel proti potoku, lovca pa sta videla orožje namerjeno drug v drugega. Takoj sta se zavedla, da bi, če bi takrat streljala, jelena gladko prestrelila, krogli pa bi ju pokončali, saj sta bila le nekaj korakov oddaljena med seboj, na kar sta v lovski strasti pozabila. Ko sta prišla k sebi, sta spregovorila o opozorilu. Menila sta, da je to prišlo iz nebes, in v zahvalo dala postaviti križ.
Ni znano, kolikokrat je bil križ obnovljen. Vsekakor se je z legendo ohranil do danes. Iz nekdanje steze je nastala pot k stari domačiji, ki jo zagledamo takoj za ovinkom, kjer še danes stoji. Od nekdanjega gozda je ohranjen le ozek pas v strmini nad potokom, drugo je travnik.
Pred desetimi leti je križ obnovil pisec teh vrstic in eden redkih, ki še pomnijo to legendo.
Na seniku hleva, ki ga zagledamo od križa, je proti koncu druge svetovne vojne imel eno od skrivališč sestreljeni pilot Fara, Avstralec James Paterson, vendar je to že druga zgodba.
Vinko Zalezina
Bajeslovne miti izpod Lisce
Lisca je najpriljubljenejša posavska izletniška točka, ki s svojimi 947 metri kraljuje nad dolino Save ter se radovedno ozira po najvišjih slovenskih vrhovih. Kljub vabljivemu miru in spokojnosti, ki objemata tako Lisco kot vasice v njenem naročju, se v njihovih nevidnih prostranstvih pomenkujejo stare zgodbe. Ko se utrujen od poti pogrezneš v baržunasto zelenje in potopiš na dno tisočerih hribovskih metamorfoz, zaznaš njihov pritajen šepet – o skritih zakladih, grozeči vodi, strahovih na Gracu, Turkih na Ješivcu …
Široka in na prvi pogled mogočna planota naj bi bila v svoji notranjosti popolnoma votla. Govorice o tem naj bi se potrdile s tragično smrtjo nekega kmeta, ki je bil namenjen iz Loke proti Jurkloštru. Na poti naj bi se zemlja pred njim nenadoma udrla in ga pogoltnila skupaj z volovsko vprego. Vode naj bi bilo toliko, da bi zalila celoten Zagreb, če bi se hrib odprl. V strahu pred tem so Zagrebčani v preteklosti enkrat letno darovali sveto mašo, da bi jih Bog obvaroval pred to strašno nevarnostjo. V podobnem strahu so živeli tudi graščaki v Rudi in prav tako enkrat letno plačevali loškemu župniku sveto mašo, da jim voda ne bi zalila graščine.
Nekateri menijo, da se vzporedni hrib ob Lisci ne imenuje Ješivec, pač pa Ušivec. V turških časih naj bi se namreč na vrh Ješivca zatekel večji oddelek Turkov, ki so jih zasledovali vojaki celjskih grofov. Vrh je bil odlična obrambna točka, s katere so se lahko uspešno branili. Hrane so imeli dovolj za daljše obdobje, vode pa samo za žejo. Omogočal jim jo je skromen izvir na južni strani hriba tik pod vrhom. V slabih higienskih razmerah so se tako kmalu zaredile uši, ki so jih končno pregnale s hriba, ki naj bi se odtlej imenoval Ušivec.
Ko so se križarji vračali domov iz Svete dežele, jim je na Lisci umrl vojvoda. Pokopali so ga in mu namesto križa na grob položili križarski meč. Kdor je v kresni noči hodil po Lisci in molil rožni venec, je uzrl križ, svetlikajoč se v ognjenem žaru. Toda ni se smel obrniti. Če je kljub prepovedi to storil, je bil pogubljen. Vanj se je zakadil čuvaj groba – črn pes z ognjenimi očmi, ki ga je v spopadu pokončal.
Na podobna soočenja so morali biti pripravljeni tudi vsi tisti, ki so se lotili odkrivanj in odkopavanj zakladov, skritih v nedrjih Lisce. Med njimi naj bi bili vojaški predmeti in zlatnina na Gracu, zlato tele na Kamrci … A zgodbe, povezane z njimi, so polne strahu in grozljivih začimb, ki spodbujajo ljudsko domišljijo do nedojemljivih razsežnosti.
Vsako leto znova … že na tisoče let … ozeleni Lisca … In vsake toliko časa sredi vsakdanjih življenj ozelenijo tudi starodavne zgodbe, povezane z njo.
Breda Vidmar
V gozdu nad vasjo Lukovec je vedno dovolj gob
Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj je tako? Veste, nobena zadeva ni kar tako. Vsak zakaj ima tudi svoj zato.
Na vznožju Velikega vrha (540 metrov), jugozahodno nad Lukovcem, stoji na samem cerkev sv. Marije Magdalene iz 17. stoletja. Stoji na hribčku nad Lukovcem in od je lep razgled daleč po okoliških hribih. V sredini cerkvice je kip sv. Magdalene s križem v roki. Poleg Velikega vrha jo obdajajo precej visoki hribi: Orle, Poganjka, Laze in Preska.
Legenda pravi, da je preko teh hribov hodil mladenič Primož iz sosednje vasi Primož vasovat na Lukovec k lepi mladenki Magdaleni. Med potjo naj bi nabiral gobe, da bi se z njimi prikupil mladenki Magdaleni in seveda njenim staršem. Vendar pa njeni starši na začetku Primoža niso videli kot bodočega ženina, zato tudi gob niso sprejeli od njega. Ko se je razočaran vračal, je po gozdu sejal nabrane gobe. To je trajalo kar nekaj časa, končno pa so se snubca starši Magdalene usmilili in dovolili, da sta se videvala. Torej, vsaka stvar je za nekaj dobra. Zaradi neuslišane ljubezni je Primož posejal toliko gob, da jih je še danes dovolj, njegova vztrajnost dvorjenja pa je bila na koncu poplačana, saj legenda pravi, da sta se Primož in Magdalena poročila ter uživala v vsakdanih stvareh, tudi v nabiranju gob.
Alenka Kozorog
|
